ekocentrismi

Ekocentrizem, ali ekocentrični pristop, je etični in filozofski pogled, ki naravi pripisuje lastno vrednost, ne le vrednost v korist človeka. V nasprotju z antropocentrizmom, ki postavlja človeka v središče, ekocentrizem upošteva celotne ekološke procese in odnose med organizmi, tlemi, vodo in ekosistemi ter poudarja vzdržnost ter ohranjanje narave kot bistvenega vira in soudeleženca.

Glavna zamisel ekocentrizma je, da imajo rastline, živali, tla, voda in druge komponente narave lastno, neodvisno vrednost. Človeške potrebe so pomembne, vendar niso edini kriterij odločanja. Ekocentrizem zahteva spoštovanje in zavarovanje ekološke integritete, prerazporeditev našega vpliva ter vključevanje ekosistemskih procesov v politiko in vsakdanje odločitve.

Zgodovinski okvir vključuje Leopolda in njegovo idejo “land ethic” (1949), ki naravi daje moralni status, ter razvoj “deep ecology” Arne Naessa v 1970-ih. Ti pristopi poudarjajo povezanost vseh delov narave in zahteve po zmanjšanju človekovega poseganja v naravne sisteme.

V praksi ekocentrizem vpliva na varstvo narave, upravljanje z naravnimi viri, ohranitev biotske raznovrstnosti in ekosistemskih storitev. Spodbuja celostne politike, ki upoštevajo odnose med vrstami in njihovim okoljem, namesto da bi naravo ocenjevali zgolj po gospodarski uporabnosti.

Kritike vključujejo vprašanja o merljivosti vrednosti narave, konflikte z gospodarskimi interesi ter izzive pravične preobrazbe. Kljub temu ostaja ekocentrizem pomemben okvir za razumevanje trajnosti in etike človekovega odnosa do Zemlje.